Ko prvo znaš ljubiti sebe Ti sam...

Ne znam in priznam,

svojih čustev več kriti,

sreče ne deliti,

hvaležnost le v sebi držati

in površinske odnose graditi in tkati.

Ne znam in priznam,

se pretvarjati in lagati,

kar ne čutim z besedami olepševati

in kar nisem, zaigrati.

A znam

in na glas priznam,

se obrniti in tudi zapustiti kjer občutim,

da moja bit ne more svoja krila razpreti in poleteti,

hkrati drugim svobodo pustiti,

pogled iz drugega zornega kota videti, razumeti in dovoliti,

srečo vedno vsem želeti,

blagosloviti

in tudi iz daljave rada imeti ter ljubiti.

Sem nekaj časa rabila,

priznam,

da sem sebi dovolila sebe spoznati

in začeti živeti vse, kar sem, zmorem in znam.

To sem osvojila in zaradi tega,

priznam,

danes več ne znam

sebe dati

za lažne nasmehe,

za tuje fantazije in grehe,

za neizkrenost

in za dotike,

ki so brez srca, spoštovanja in vse prej drugega

kot polnosti življenja.

Iz izkušenj zdaj povem

in priznam,

da čeprav zaradi tega

kdaj na poti ostaneš sam ...

Ne moreš dati niti deliti,

kar nisi in ne poznaš,

saj drugim lahko edino in največ daš,

ko sam s seboj srečen si

in ko prvo znaš ljubiti sebe

Ti sam.

Z ljubeznijo,

Sara